Božične ideje

Za lepo darilo ne potrebujemo ogromno denarja, ampak zgolj nekaj časa, dobre volje in domišljije. Sama vedno podarjam tisto, za kar vem, da si dotična oseba ne bi nikoli kupila sama - torej razne kreme za razvajanje, zanimive skodelice, knjige, parfume ... Konec koncev je december mesec, ko se je treba malce pocrkljati, se spočiti in si napolniti baterije. Drugi del darila je vedno osebni, kar pomeni, da ga izdelam sama. Tako največkrat spečem piškote (ježke, razpokance, rumove kroglice) in jih zapakiram v lično kovinsko škatlo, ali pa na internetu pobrskam za kakšnim navdihujočim verzom/slikico, jo natisnem in dam v okvir.

Najpomembnejše pri vsem skupaj je, da oseba dobi občutek, da smo si za izbiro njenega darila vzeli čas, da smo razmislili, kaj bi si želela in bi jo razveselilo. Ravno zato se je preden odidemo v trgovino, potrebno zavedati, da darila ne kupujemo sebi in torej ni pomembno, kaj je všeč nam, ampak se namesto tega skušamo postaviti v tuje čevlje in ugotoviti, kaj je tisto, kar bi bilo obdarovancu najbolj všeč ... in če to ugotovimo, smo seveda zmagali.

Moč medijev

Ko sva v soboto z mojim prišla iz običajnega sobotnega nakupovanja, sva na internetu izvedela (za takrat še ne potrjeno) novico, da je ravnatelj mariborske šole storil samomor. Oba sva ostrmela, nekako nisva mogla verjeti napisanemu, in kar nekaj časa je trajalo, da se je najino razpoloženje povrnilo na normalno raven. Svojega mnenja o celotni zadevi ne nameravam obnavljati (je pa na to temo zelo dobro napisala Katja Šeruga, na spletni strani časopisa Večer), sem pa o medijih razmišljala na neki drugi ravni.

Torej; mesec november ni bil najlepši v tem letu. Ravno nasprotno, bil je eden težjih, kar ste verjetno lahko razbrali že iz prejšnjih postov, saj sem bila kar dobršen del meseca prehlajena, ko pa me je prehlad minil, sem bila nekoliko slabe volje. Zakaj? Točnega razloga ne vem. Nekako sem bila vsega naveličana, v vsakdanjem življenju nisem našla nobenega izziva in  počutila sem se nekoliko odrezano od sveta. Dolgčas mi je bilo. Ja, tako. Dolgčas. In ko mi je dolgčas, začnem razmišljati o stvareh, o katerih ne želim. Tudi o stvareh, za katere sem v življenju nadvse hvaležna, pa se včasih zalotim, da sama sebe sprašujem; Ali je to res tisto, kar si želim? Ali sem res srečna? Ali je to res to? Kaj če ... Skratka počutila sem se, kot da se v svojem razmišljanju vrtim v krogih, dvomila sem o vsem - svojih občutkih, odločitvah in nenazadnje tudi ljudeh, ki me nadvse osrečujejo.

Nekoč, že dolgo je tega, sem v neki kolumni zasledila misel, da  ljudje Zahodnega sveta še vedno bolj uživajo v lastni nesreči kot sreči (!). Delati za srečo namreč zahteva odgovornost, zahteva premikanje, samoinciativnost in boj. Ne pasivnosti. In ko smo iz vseh strani bombandirani z raznimi oglasi, ki nam prodajajo nesmisle, revijami, polnimi poceni nasvetov, se biti srečen zazdi najtežja stvar na svetu. Zakaj? Ker smo lahko v svojem svetu čisto srečni, imamo vse, kar smo si želeli - lepo stanovanje, človeka, ki nas spoštuje in ljubi (in mi njega), dobre prijatelje in polno malih izzivov, ki nam jih vsakodnevno nastavlja življenje. Pa imamo včasih še vseeno občutek ... da nekaj manjka. Da ne vemo točno, ali je to res to.



No in tukaj nastopijo mediji. Sama sem mislila, da za njihov vpliv nisem dovzetna, pa sem po daljšem razmisleku ugotovila nasprotno. Polno je revij (največkrat ženskih), ki nam prodajajo nesmisle o tem, kaj pomeni biti srečen. Ki nam podajajo razne defincije o tem, kaj je popolna zveza, kako veš, da ga ljubiš (ali on tebe), kako da je treba seksati trikrat na teden, da se vajina zveza smatra kot uspešna, itn. vse do tega, koliko težka ženska je še lepa in katera ne več, kako naj bi izgledali določeni telesni atributi, da so prepoznani kot lepi ali vsaj normalni. In čeprav nikjer eksplicitno ne zapišejo, da si grd, ker imaš 10 kg preveč (na naslednji strani je seveda članek o dieti), je že samo pisanje o tem dovolj, da se človek vpraša; Kaj nisem dovolj lepa? Kaj ni moja zveza čudovita kljub temu da ne doživim treh orgazmov/ da niso vedno samo ognjemeti in zvezdice, ampak čisto vsakdanje in prijetno življenje, v katerem bi bilo ognjemete in zvezdice po desetih, dvajsetih letih skorajda utopično pričakovati?

Skratka, že samo to je dovolj, da začnemo dvomiti (na zavedni ali pa nezavedni ravni). O sebi, o naših odnosih, o ljudeh, ki nas obdajajo. No, in zato so razni časopisi z instant nasveti za najboljše vstavite poljubno besedo, škodljivi. Ker se sporočila, nezavedno vtihotapijo v nas in nas včasih bolj drugič manj glodajo in načenjajo samozavest. Enako je s forumi, kjer je že vsak anonimnež psiholog, ki točno ve, kaj je zate najboljše (pa sam nima v svojem življenju čisto nič pošlihtano) in točno ve, kaj da je tisto, kar ti ali tvoj tip počneta narobe. Če temu dodam še to, da nas takšne revije nedvomno poneumljajo (primerjajte nekoga, ki deset let bere izključno trič trač revije, in nekoga, ki enako časa preživi ob branju Dostojevskega), je odgovor jasen; vsak posameznik svoje življenje najbolje pozna. Najbolje ve, kaj čuti in kako se ob določenih ljudeh počuti. Ravno zato je iskanje odgovorov v omenjenih revijah in na raznih klepetalnicah Sizifovo delo. Nihče nas ne pozna bolj kot se sami ... in čisto nič ni narobe, če ne pašemo v vse možne kalupe tega sveta. :) Ker ... Kdo neki nam ima pravico diktirati, kaj je sreča in kako se ta kaže? Za vsakega drugače!

Pa lep december, poln samozaupanja želim! :)

Slovenija vs. Avstrija, drugi (negativni) del

Včasih ni lahko. Včasih zna biti prekleto težko, pa če si v varnem zavetju domače države, kjer govoriš slovensko, ali pa si v tujini, kjer v maternem jeziku samo razmišljaš. Pridejo trenutki, ko imaš vsega dovolj, ko te dvotedenski prehlad, ko kašljaš, kašljaš in kašljaš in se nikakor ne moreš odkašljati, izčrpa do te mere, da se ti v glavi rišejo sami temni scenariji in ni videti nobene luči na koncu tunela.

Ni videti niti dobre duše, ki bi namesto tebe skuhala, pospravila in pomila posodo (sploh v primeru, če sta bolna oba člana gospodinjstva). Ni nikogar, ki bi ti prinesel čaj in včasih niti na skypu ali katerem koli drugem družabnem omrežju ni čisto nikogar, ki bi te malce potolažil in ti rekel, da bo še vse v redu. Taka prozorna izjava je to, a točno tista, ki jo sem ter tja potrebujem.

Ni niti tega, da lahko pokličeš  v službo in rečeš, da te danes v bistvu sploh ne bo, ker te daje domotožje, ker imaš mensturacijo, ker si slabe volje ali ker se ti kratkomalo ne da. Ne, to ni študentsko delo. To je redna zaposlitev. Tista, ki jo dobiš, ko odrasteš. Ti pa se na trenutke sploh ne počutiš odraslega ali pa vsaj približno doraslega vlogi, v katero si bil, malce po svoji izbiri, malce pa po spletu okoliščin, pač potisnjen. Seveda vsa ta dejstva, ki se jih zavedam, niti malo ne spremenijo tega, da mi gre moja služba včasih blazno na živce. Tako zelo na živce, da včasih, ko kaj ne gre, kot bi moralo iti, prav čutim, kako v meni narašča jeza, kako se pač ne morem niti enkrat več prijazno nasmehniti ali pozdraviti, saj bi najraje začela tuliti kot žival, snela uniformo ter se zdrla na vsakogar, ki bi mi prekrižal pot. Potem bi se seveda zjokala (ker jaz pač rada in veliko jokam) in dobila odpoved (če je ne bi sama dala že prej, kar je čisto mogoče). Pa ne, ne bi mi bilo treba delati. Ampak se pač rada počutim koristno in postanem največja tečnoba, ko mi je dolčas. 

Pa da ne pozabim, da  če si prvič bolan ni niti zdravnikov. Oziroma si ga moraš pač najti. In ko si ga, v nemščini pojasniti, kaj je s tabo pravzaprav narobe. No, jaz si ga morda ravno zato še vedno nisem, zaradi česar raje vztrajam pri naravnih zdravilih, raznih propolisih, kapljicah in podobnem sranju (zaenkrat ne pomaga nič od naštetega).

In potem si slabe volje. Ker pač okoli tebe ni ljudi. Tistih pravih, ki jih poznaš že pet in več let ali pa kar celo življenje, torej tistih, za katere bi si želel, da bi živeli v isti ulici kot ti in bi, ko bi opravili svoje obveznosti v službi, mimogrede prišli k tebi na čaj. Ali pa bi šli skupaj na kavo v center Kranja, na sprehod po praznično okrašeni Ljubljani, ali pa bi samo sedeli nekje na prostem in pili pivo iz pločevinke ter si govorili bedarije. 

Prijateljstva se rojevajo in gradijo počasi, ne nastanejo čez noč, so pa zato takšni odnosi toliko bolj dragoceni čez čas, ko postanejo vezi zares trdne in ko ti je v družbi tega dotičnega človeka tako prijetno, da se počutiš popolnoma sproščeno in lahko mirno zineš tisto, kar ti pade na pamet (vse to lahko storiš z naključnim mimoidočim tudi pod vplivom alkohola, a to ni isto). In ravno v tem je vsa finta, saj se, ko se preseliš, obkrožiš s številnimi novimi obrazi, ki so lahko vsi po vrsti čisto fini in simpatični, pa pač ni isto. Ker vsaka stvar, da se razvije, zraste, potrebuje čas. Časa pa je, tedaj ko je človek starejši, ko mora na delo, pa na tečaj, pa ko ima potem že otroke, vedno manj.



Sreče ni brez nesreče, sta dve plati istega kovanca. Je pa hkrati tolažba in neprijeten opomin, da pač vsi občutki in trenutki enkrat minejo. In da se tudi stvari, ki se zgodijo, sčasoma spremenijo v spomine, le-ti pa navadno niso dejanska slika, ampak  malček olepšana različica realnosti ...

Desa Muck: Panika

Se spomnite Dese? Ko sem bila majhna, sem jo vsako nedeljo zvečer gledala pri Mariu. Takrat se mi ni zdela prav nič fina in njeni štosi prav nič smešni. Verjetno zato, ker jih nisem razumela. Potem sem enkrat proti koncu osnovne šole brala njeno Lažnivo Suzi, pa Blazno resno o seksu, pa Blazno resno o slavnih ... Tako je kar naenkrat Desa postala prav fina razumevajoča gospa, ki razume trmaste in včasih že patetične najstnike.

Panika je njen prvi roman za odrasle, glavna junakinja pa običajna ženska srednjih let, ujeta v povprečen (dolgočasen) zakon, ki ga je že rahlo načela rutina predolgih skupaj preživetih let. Mož, ki misli, da je daljinec organski podaljšek njegove dlani, trmasta hčerka v cvetu pubertetnih izpadov, in močna želja, da bi jo končno spet kdo pogledal kot žensko (in ne kot sužnjo, ki spretno vihti kuhalnico, ter kuha, lika in pospravlja), so dejstva, ki pomenijo popoln recept za Paniko. Oziroma katastrofo, ki se zgodi, ko ta ženska odide k vedeževalki, ki ji pove, da ima skritega oboževalca.

Ker je to knjiga, ki jo je napisala Desa, vse skupaj izpade tako, khm, po Desino. Smešno, včasih patetično in na trenutke tragikomično. Vera je pač tipična predstavnica nežnejšega spola, le da so običajne ženske lastnosti pri njej še  potenciarne; lahkomiselna, teatralna, zaletava, neverjetno naivna, sanjava in, ko se na vrat na nos zaljubi, popolnoma nesposobna treznega razmišljanja, zaradi česar v njenem svetu naenkrat ni prostora za nikogar drugega razen Zanj. Posledično iz njenega vidnega polja izgine vse ostalo, s čimer ne bi bilo čisto nič narobe, če oba z gospodom Popolnim  ne bi bila poročena in če ne bi  zaljubljenost, ki ni povsem enakomerno porazdeljena med glavna akterja, začela mejiti na obsedenost.

Roman, poln komičnih in karikiranih situacij, ob katerih se včasih režiš z odprtimi usti, a se hkrati zavedaš, da bi bilo vse skupaj v nekoliko milejši različici lahko tudi resnično; Vera kot tragikomična junakinja. Kot opomin, da je tisto, kar želimo, da raste, treba negovati. In to vsak dan posebej.

"Od vznemirjenja sem se zbudila že čez kako uro. Nato sem ga dolgo gledala, kako spi, ležeč na trebuhu, z zmršenimi kodri in zmečkanim licem na blazini. Okrog ust je imel posušeno slino in sapa mu je zaudarjala po gnilih jabolkih. Česa tako lepega še nisem videla v življenju!" (165)

Elizabeth Gilbert: Pečat stvarjenja

Nedolgo tega sem v nekem članku zasledila, kako da Slovenci premalo kupujemo knjige, zaradi česar propadajo založbe, slovenski avtorji pa zaslužijo bore malo (Ste vedeli, da pisatelj od prodane knjige, če ta stane okrog 20 evrov, dobi sramoten  evro ali dva?) Sama kupim približno deset knjig na leto, pri čemer kupujem predvsem tiste, ki sem jih že prebrala, pa so mi bile tako všeč, da morajo kratkomalo dobiti svoje mesto na knjižni polici. Vsako leto  sem kupila tudi kresnikovega nagrajenca - ce ne ravno sebi, pa fantu, kar je nekako ista stvar. Izjemoma se to letos ni zgodilo (o tem kdaj drugič), zaradi česar je naneslo, da sem se v knjigarno odpravila popolnoma brez katerega koli seznama, želje, favoritov ... No, ko se zgodi kaj takega, tudi pri meni (priznam) pridejo na vrsto knjižne uspešnice. Kolebala sem med dvema romanoma; Divjo in Pečatom stvarjenja in se na koncu, po strogem zasliševanju blagajničark (vsaka je prebrala en roman), odločila za slednjega. Sem pač vizualni tip, naslovnica knjige je namreč naravnost čudovita. Ko sem  s knjigo pod roko počasi odhajala domov, me je še vedno razjedal dvom. Prejšnji roman iste avtorice tj. Jej, moli, ljubi mi namreč ni bil (enako kot film) prav nič zanimiv, ampak brez potrebe razvlečen čez vse meje dobrega okusa.

No, pri tem romanu je situacija malo drugačna. Začetek romana je fantastičen, pa vse tja do polovice zelo berljiv, liki pa tako hudomušno karakterizirani, da te potegne noter. Glavna junakinja je Alma Whittaker, izrezana slika svojega očeta - uspešnega botanika, nelep in nekoliko robat, skratka netipičen deklič, kateri ljubezen do narave s trdo, a odločno roko vcepita starša. Pri tem gre levji delež zaslug  materi, Beatrix, kleni Nizozemki, ki je mimogrede tudi moj najljubši lik v romanu. 

Ker sovraži vse, kar spominja na puhloglavost, skrb za Almino izobrazbo v celoti prevzame na svoja ramena; s poukom pričneta skoraj takoj, ko mala deklica spregovori, do četrtega leta pa se bolj ali manj uspešno nauči govoriti štiri jezike. "Če se tuja otročad nauči sesljati molitvice in katekizem, kakor hitro spregovori, se njen otrok, je menila Beatrix, prav gotovo, lahko nauči česarkoli. /.../ Beatrix je cenila koristnost, ne plehkosti, in poučnost, ne kratkočasnosti. Bila je nezaupljiva do vsakršnega takoimenovanega `nedolžnega razvedrila`, naravnost črtila pa je vse, kar je bilo nespametno in nemarno." (64-65) 

Alma tako odraste v veliko intelektualko svojega časa, bolj ali manj znano briologinjo, ki svoj prosti čas v celoti posveti preučevanju mahov in si dopisuje s sebi podobnimi učenjaki širom sveta, v znanstvenih revijah pa kot ena redkih žensk (dogajanje je postavljeno v 19. stoletje) objavlja pomembne razprave.  

Posledično je v srednjih letih še vedno skoraj brez omembe vrednih ljubezenskih izkušenj in na dobri poti k temu, da za vedno obvelja za staro devico. Življenje se ji obrne na glavo, ko na Bele poljane prispe g. Pike, odličen slikar, ki ga Alma povabi, da si pride na družinsko posestvo ogledat rastlinjake, polne orhidej.

 V romanu, ki se, kot že omenjeno, dogaja v 19. stoletju, zasledimo tudi omembo Darwina. Avtorica, ki naj bi s tem delom presegla vsa pričakovanja, je v roman zagotovo vložila ogromno truda, saj je morala preučiti vse rastline (ni jih malo), s čimer se je podala v nekoliko neznane, bolj znanstvene vode. Pa vseeno; imam občutek, da ji pisateljska  kondicija v drugi polovici romana nekoliko pojenja, saj precej obetaven in dinamičen začetek nekje v drugi polovici romana zvodeni (?), bralec pa se začne nekoliko dolgočasiti. Ravno zato bi sama roman, ki obsega okrog 550 strani, kar občutno skrčila in izpustila določene dele, kjer se ne zgodi nič bistvenega, njeno ljubezensko zvezo bi malce bolj razvila, s čimer bi bil odhod na Tahiti bolj utemeljen, saj se le-ta nekako ne sklada z značajem inteligentne znanstvenice v srednjih letih. Kaj pa vem, se mi zdi, da ljubezenska zgodba med njima nekako ne prepriča, nadnaravne izkušnje in religioznost, pa so sploh poglavje zase.

Priporočam tistim, ki vas je avtorica navdušila že v Jej, moli, ljubi, ostalim pa svetujem, da na svoj izvod raje počakajo v knjižnici.

"No ti počni s svojim trpljenjem, kar hočeš, otrok, /.../ Tvoje je, tebi pripada. Lahko pa ti povem, kaj jaz naredim s svojim. Zgrabim ga za ta sladke, ga vržem na tla in ga poteptam s peto škornja. Predlagam, da se tudi sama naučiš ravnati enako." (179)