Slovenija vs. Avstrija, drugi (negativni) del

Včasih ni lahko. Včasih zna biti prekleto težko, pa če si v varnem zavetju domače države, kjer govoriš slovensko, ali pa si v tujini, kjer v maternem jeziku samo razmišljaš. Pridejo trenutki, ko imaš vsega dovolj, ko te dvotedenski prehlad, ko kašljaš, kašljaš in kašljaš in se nikakor ne moreš odkašljati, izčrpa do te mere, da se ti v glavi rišejo sami temni scenariji in ni videti nobene luči na koncu tunela.

Ni videti niti dobre duše, ki bi namesto tebe skuhala, pospravila in pomila posodo (sploh v primeru, če sta bolna oba člana gospodinjstva). Ni nikogar, ki bi ti prinesel čaj in včasih niti na skypu ali katerem koli drugem družabnem omrežju ni čisto nikogar, ki bi te malce potolažil in ti rekel, da bo še vse v redu. Taka prozorna izjava je to, a točno tista, ki jo sem ter tja potrebujem.

Ni niti tega, da lahko pokličeš  v službo in rečeš, da te danes v bistvu sploh ne bo, ker te daje domotožje, ker imaš mensturacijo, ker si slabe volje ali ker se ti kratkomalo ne da. Ne, to ni študentsko delo. To je redna zaposlitev. Tista, ki jo dobiš, ko odrasteš. Ti pa se na trenutke sploh ne počutiš odraslega ali pa vsaj približno doraslega vlogi, v katero si bil, malce po svoji izbiri, malce pa po spletu okoliščin, pač potisnjen. Seveda vsa ta dejstva, ki se jih zavedam, niti malo ne spremenijo tega, da mi gre moja služba včasih blazno na živce. Tako zelo na živce, da včasih, ko kaj ne gre, kot bi moralo iti, prav čutim, kako v meni narašča jeza, kako se pač ne morem niti enkrat več prijazno nasmehniti ali pozdraviti, saj bi najraje začela tuliti kot žival, snela uniformo ter se zdrla na vsakogar, ki bi mi prekrižal pot. Potem bi se seveda zjokala (ker jaz pač rada in veliko jokam) in dobila odpoved (če je ne bi sama dala že prej, kar je čisto mogoče). Pa ne, ne bi mi bilo treba delati. Ampak se pač rada počutim koristno in postanem največja tečnoba, ko mi je dolčas. 

Pa da ne pozabim, da  če si prvič bolan ni niti zdravnikov. Oziroma si ga moraš pač najti. In ko si ga, v nemščini pojasniti, kaj je s tabo pravzaprav narobe. No, jaz si ga morda ravno zato še vedno nisem, zaradi česar raje vztrajam pri naravnih zdravilih, raznih propolisih, kapljicah in podobnem sranju (zaenkrat ne pomaga nič od naštetega).

In potem si slabe volje. Ker pač okoli tebe ni ljudi. Tistih pravih, ki jih poznaš že pet in več let ali pa kar celo življenje, torej tistih, za katere bi si želel, da bi živeli v isti ulici kot ti in bi, ko bi opravili svoje obveznosti v službi, mimogrede prišli k tebi na čaj. Ali pa bi šli skupaj na kavo v center Kranja, na sprehod po praznično okrašeni Ljubljani, ali pa bi samo sedeli nekje na prostem in pili pivo iz pločevinke ter si govorili bedarije. 

Prijateljstva se rojevajo in gradijo počasi, ne nastanejo čez noč, so pa zato takšni odnosi toliko bolj dragoceni čez čas, ko postanejo vezi zares trdne in ko ti je v družbi tega dotičnega človeka tako prijetno, da se počutiš popolnoma sproščeno in lahko mirno zineš tisto, kar ti pade na pamet (vse to lahko storiš z naključnim mimoidočim tudi pod vplivom alkohola, a to ni isto). In ravno v tem je vsa finta, saj se, ko se preseliš, obkrožiš s številnimi novimi obrazi, ki so lahko vsi po vrsti čisto fini in simpatični, pa pač ni isto. Ker vsaka stvar, da se razvije, zraste, potrebuje čas. Časa pa je, tedaj ko je človek starejši, ko mora na delo, pa na tečaj, pa ko ima potem že otroke, vedno manj.



Sreče ni brez nesreče, sta dve plati istega kovanca. Je pa hkrati tolažba in neprijeten opomin, da pač vsi občutki in trenutki enkrat minejo. In da se tudi stvari, ki se zgodijo, sčasoma spremenijo v spomine, le-ti pa navadno niso dejanska slika, ampak  malček olepšana različica realnosti ...