Slovenija vs. Avstrija, drugi (negativni) del

Včasih ni lahko. Včasih zna biti prekleto težko, pa če si v varnem zavetju domače države, kjer govoriš slovensko, ali pa si v tujini, kjer v maternem jeziku samo razmišljaš. Pridejo trenutki, ko imaš vsega dovolj, ko te dvotedenski prehlad, ko kašljaš, kašljaš in kašljaš in se nikakor ne moreš odkašljati, izčrpa do te mere, da se ti v glavi rišejo sami temni scenariji in ni videti nobene luči na koncu tunela.

Ni videti niti dobre duše, ki bi namesto tebe skuhala, pospravila in pomila posodo (sploh v primeru, če sta bolna oba člana gospodinjstva). Ni nikogar, ki bi ti prinesel čaj in včasih niti na skypu ali katerem koli drugem družabnem omrežju ni čisto nikogar, ki bi te malce potolažil in ti rekel, da bo še vse v redu. Taka prozorna izjava je to, a točno tista, ki jo sem ter tja potrebujem.

Ni niti tega, da lahko pokličeš  v službo in rečeš, da te danes v bistvu sploh ne bo, ker te daje domotožje, ker imaš mensturacijo, ker si slabe volje ali ker se ti kratkomalo ne da. Ne, to ni študentsko delo. To je redna zaposlitev. Tista, ki jo dobiš, ko odrasteš. Ti pa se na trenutke sploh ne počutiš odraslega ali pa vsaj približno doraslega vlogi, v katero si bil, malce po svoji izbiri, malce pa po spletu okoliščin, pač potisnjen. Seveda vsa ta dejstva, ki se jih zavedam, niti malo ne spremenijo tega, da mi gre moja služba včasih blazno na živce. Tako zelo na živce, da včasih, ko kaj ne gre, kot bi moralo iti, prav čutim, kako v meni narašča jeza, kako se pač ne morem niti enkrat več prijazno nasmehniti ali pozdraviti, saj bi najraje začela tuliti kot žival, snela uniformo ter se zdrla na vsakogar, ki bi mi prekrižal pot. Potem bi se seveda zjokala (ker jaz pač rada in veliko jokam) in dobila odpoved (če je ne bi sama dala že prej, kar je čisto mogoče). Pa ne, ne bi mi bilo treba delati. Ampak se pač rada počutim koristno in postanem največja tečnoba, ko mi je dolčas. 

Pa da ne pozabim, da  če si prvič bolan ni niti zdravnikov. Oziroma si ga moraš pač najti. In ko si ga, v nemščini pojasniti, kaj je s tabo pravzaprav narobe. No, jaz si ga morda ravno zato še vedno nisem, zaradi česar raje vztrajam pri naravnih zdravilih, raznih propolisih, kapljicah in podobnem sranju (zaenkrat ne pomaga nič od naštetega).

In potem si slabe volje. Ker pač okoli tebe ni ljudi. Tistih pravih, ki jih poznaš že pet in več let ali pa kar celo življenje, torej tistih, za katere bi si želel, da bi živeli v isti ulici kot ti in bi, ko bi opravili svoje obveznosti v službi, mimogrede prišli k tebi na čaj. Ali pa bi šli skupaj na kavo v center Kranja, na sprehod po praznično okrašeni Ljubljani, ali pa bi samo sedeli nekje na prostem in pili pivo iz pločevinke ter si govorili bedarije. 

Prijateljstva se rojevajo in gradijo počasi, ne nastanejo čez noč, so pa zato takšni odnosi toliko bolj dragoceni čez čas, ko postanejo vezi zares trdne in ko ti je v družbi tega dotičnega človeka tako prijetno, da se počutiš popolnoma sproščeno in lahko mirno zineš tisto, kar ti pade na pamet (vse to lahko storiš z naključnim mimoidočim tudi pod vplivom alkohola, a to ni isto). In ravno v tem je vsa finta, saj se, ko se preseliš, obkrožiš s številnimi novimi obrazi, ki so lahko vsi po vrsti čisto fini in simpatični, pa pač ni isto. Ker vsaka stvar, da se razvije, zraste, potrebuje čas. Časa pa je, tedaj ko je človek starejši, ko mora na delo, pa na tečaj, pa ko ima potem že otroke, vedno manj.



Sreče ni brez nesreče, sta dve plati istega kovanca. Je pa hkrati tolažba in neprijeten opomin, da pač vsi občutki in trenutki enkrat minejo. In da se tudi stvari, ki se zgodijo, sčasoma spremenijo v spomine, le-ti pa navadno niso dejanska slika, ampak  malček olepšana različica realnosti ...

Desa Muck: Panika

Se spomnite Dese? Ko sem bila majhna, sem jo vsako nedeljo zvečer gledala pri Mariu. Takrat se mi ni zdela prav nič fina in njeni štosi prav nič smešni. Verjetno zato, ker jih nisem razumela. Potem sem enkrat proti koncu osnovne šole brala njeno Lažnivo Suzi, pa Blazno resno o seksu, pa Blazno resno o slavnih ... Tako je kar naenkrat Desa postala prav fina razumevajoča gospa, ki razume trmaste in včasih že patetične najstnike.

Panika je njen prvi roman za odrasle, glavna junakinja pa običajna ženska srednjih let, ujeta v povprečen (dolgočasen) zakon, ki ga je že rahlo načela rutina predolgih skupaj preživetih let. Mož, ki misli, da je daljinec organski podaljšek njegove dlani, trmasta hčerka v cvetu pubertetnih izpadov, in močna želja, da bi jo končno spet kdo pogledal kot žensko (in ne kot sužnjo, ki spretno vihti kuhalnico, ter kuha, lika in pospravlja), so dejstva, ki pomenijo popoln recept za Paniko. Oziroma katastrofo, ki se zgodi, ko ta ženska odide k vedeževalki, ki ji pove, da ima skritega oboževalca.

Ker je to knjiga, ki jo je napisala Desa, vse skupaj izpade tako, khm, po Desino. Smešno, včasih patetično in na trenutke tragikomično. Vera je pač tipična predstavnica nežnejšega spola, le da so običajne ženske lastnosti pri njej še  potenciarne; lahkomiselna, teatralna, zaletava, neverjetno naivna, sanjava in, ko se na vrat na nos zaljubi, popolnoma nesposobna treznega razmišljanja, zaradi česar v njenem svetu naenkrat ni prostora za nikogar drugega razen Zanj. Posledično iz njenega vidnega polja izgine vse ostalo, s čimer ne bi bilo čisto nič narobe, če oba z gospodom Popolnim  ne bi bila poročena in če ne bi  zaljubljenost, ki ni povsem enakomerno porazdeljena med glavna akterja, začela mejiti na obsedenost.

Roman, poln komičnih in karikiranih situacij, ob katerih se včasih režiš z odprtimi usti, a se hkrati zavedaš, da bi bilo vse skupaj v nekoliko milejši različici lahko tudi resnično; Vera kot tragikomična junakinja. Kot opomin, da je tisto, kar želimo, da raste, treba negovati. In to vsak dan posebej.

"Od vznemirjenja sem se zbudila že čez kako uro. Nato sem ga dolgo gledala, kako spi, ležeč na trebuhu, z zmršenimi kodri in zmečkanim licem na blazini. Okrog ust je imel posušeno slino in sapa mu je zaudarjala po gnilih jabolkih. Česa tako lepega še nisem videla v življenju!" (165)

Elizabeth Gilbert: Pečat stvarjenja

Nedolgo tega sem v nekem članku zasledila, kako da Slovenci premalo kupujemo knjige, zaradi česar propadajo založbe, slovenski avtorji pa zaslužijo bore malo (Ste vedeli, da pisatelj od prodane knjige, če ta stane okrog 20 evrov, dobi sramoten  evro ali dva?) Sama kupim približno deset knjig na leto, pri čemer kupujem predvsem tiste, ki sem jih že prebrala, pa so mi bile tako všeč, da morajo kratkomalo dobiti svoje mesto na knjižni polici. Vsako leto  sem kupila tudi kresnikovega nagrajenca - ce ne ravno sebi, pa fantu, kar je nekako ista stvar. Izjemoma se to letos ni zgodilo (o tem kdaj drugič), zaradi česar je naneslo, da sem se v knjigarno odpravila popolnoma brez katerega koli seznama, želje, favoritov ... No, ko se zgodi kaj takega, tudi pri meni (priznam) pridejo na vrsto knjižne uspešnice. Kolebala sem med dvema romanoma; Divjo in Pečatom stvarjenja in se na koncu, po strogem zasliševanju blagajničark (vsaka je prebrala en roman), odločila za slednjega. Sem pač vizualni tip, naslovnica knjige je namreč naravnost čudovita. Ko sem  s knjigo pod roko počasi odhajala domov, me je še vedno razjedal dvom. Prejšnji roman iste avtorice tj. Jej, moli, ljubi mi namreč ni bil (enako kot film) prav nič zanimiv, ampak brez potrebe razvlečen čez vse meje dobrega okusa.

No, pri tem romanu je situacija malo drugačna. Začetek romana je fantastičen, pa vse tja do polovice zelo berljiv, liki pa tako hudomušno karakterizirani, da te potegne noter. Glavna junakinja je Alma Whittaker, izrezana slika svojega očeta - uspešnega botanika, nelep in nekoliko robat, skratka netipičen deklič, kateri ljubezen do narave s trdo, a odločno roko vcepita starša. Pri tem gre levji delež zaslug  materi, Beatrix, kleni Nizozemki, ki je mimogrede tudi moj najljubši lik v romanu. 

Ker sovraži vse, kar spominja na puhloglavost, skrb za Almino izobrazbo v celoti prevzame na svoja ramena; s poukom pričneta skoraj takoj, ko mala deklica spregovori, do četrtega leta pa se bolj ali manj uspešno nauči govoriti štiri jezike. "Če se tuja otročad nauči sesljati molitvice in katekizem, kakor hitro spregovori, se njen otrok, je menila Beatrix, prav gotovo, lahko nauči česarkoli. /.../ Beatrix je cenila koristnost, ne plehkosti, in poučnost, ne kratkočasnosti. Bila je nezaupljiva do vsakršnega takoimenovanega `nedolžnega razvedrila`, naravnost črtila pa je vse, kar je bilo nespametno in nemarno." (64-65) 

Alma tako odraste v veliko intelektualko svojega časa, bolj ali manj znano briologinjo, ki svoj prosti čas v celoti posveti preučevanju mahov in si dopisuje s sebi podobnimi učenjaki širom sveta, v znanstvenih revijah pa kot ena redkih žensk (dogajanje je postavljeno v 19. stoletje) objavlja pomembne razprave.  

Posledično je v srednjih letih še vedno skoraj brez omembe vrednih ljubezenskih izkušenj in na dobri poti k temu, da za vedno obvelja za staro devico. Življenje se ji obrne na glavo, ko na Bele poljane prispe g. Pike, odličen slikar, ki ga Alma povabi, da si pride na družinsko posestvo ogledat rastlinjake, polne orhidej.

 V romanu, ki se, kot že omenjeno, dogaja v 19. stoletju, zasledimo tudi omembo Darwina. Avtorica, ki naj bi s tem delom presegla vsa pričakovanja, je v roman zagotovo vložila ogromno truda, saj je morala preučiti vse rastline (ni jih malo), s čimer se je podala v nekoliko neznane, bolj znanstvene vode. Pa vseeno; imam občutek, da ji pisateljska  kondicija v drugi polovici romana nekoliko pojenja, saj precej obetaven in dinamičen začetek nekje v drugi polovici romana zvodeni (?), bralec pa se začne nekoliko dolgočasiti. Ravno zato bi sama roman, ki obsega okrog 550 strani, kar občutno skrčila in izpustila določene dele, kjer se ne zgodi nič bistvenega, njeno ljubezensko zvezo bi malce bolj razvila, s čimer bi bil odhod na Tahiti bolj utemeljen, saj se le-ta nekako ne sklada z značajem inteligentne znanstvenice v srednjih letih. Kaj pa vem, se mi zdi, da ljubezenska zgodba med njima nekako ne prepriča, nadnaravne izkušnje in religioznost, pa so sploh poglavje zase.

Priporočam tistim, ki vas je avtorica navdušila že v Jej, moli, ljubi, ostalim pa svetujem, da na svoj izvod raje počakajo v knjižnici.

"No ti počni s svojim trpljenjem, kar hočeš, otrok, /.../ Tvoje je, tebi pripada. Lahko pa ti povem, kaj jaz naredim s svojim. Zgrabim ga za ta sladke, ga vržem na tla in ga poteptam s peto škornja. Predlagam, da se tudi sama naučiš ravnati enako." (179)