Po dopustu

Vrnitev v realnost. Konec ležernega in rahlo lenobnega občutka, ki se ti razširi po telesu, ko si dva tedna obsojen na brezdelje. Nič konkretnega te ne teži, v zavetju (ker letos morje ni morje, če tri dni ne pada dež) improviziranega lokala sredi obale počasi grickaš sardelice za 14 kun in piješ karlovaćko, največji problem pa je, katero knjigo prebrati najprej: tisto ta popularno ali tisto, za katero si nekoč nekje na faksu slišal, da je odlična. Zvečer kozarec (ali trije) vina, ki ga kupiš od domačina, in dve rundi activitiyja. Spat ne greš pred prvo uro zjutraj. Ni ti treba. Ni službe. Ni obveznosti. Ni budilke. Svet se ne bo podrl, če boš spal kakšno uro dlje (4).

Potem vrnitev v Slovenijo. Nekaj časa preživetega s tistimi, ki jih imaš najraje. Pa potem en hiter skok v Zagreb. Prehiter, saj zgodb, ki si jih prebral v Muzeju prekinutih veza sploh ne moreš v miru prebaviti. Ves čas nemirno gledaš na uro in kar prebereš, v istem trenutku pozabiš. Veliko fotografiraš (je dovoljeno). Boš prebral doma. Predzadnji dan na hitro skočiš še v Tolmin na Punk rock holiday - simbolni opomin na to, v katero obdobje svojega življenja se nočeš nikoli več vrniti, saj si sedaj veliko bolj civiliziran in vino piješ iz kozarca.

Ker življenje vedno poskrbi za to, da nisi nikoli preveč srečen, po prihodu domov v nabiralniku najdeš pismo. To pa ni kar tako, a ne dobivamo po ta novem samo še mailov? Seveda. Vrniti moraš denar, ki ga prejemaš kot družinsko pokojnino, ker si prezgodaj diplomiral. Status ti pač velja samo do datuma diplome, ne pa celo leto. Z drugimi besedami; Bodi len, glej v luft in z vsem, kar moraš narediti, zavlačuj do septembra. Bodi priden, naredi, kar moraš, pa boš ostal še brez tistega malega, kar ti pripada. Toliko o tem, da se splača biti priden. Moj k***c.