Michel Houellebecq: Osnovni delci

Na svetu sta dve vrsti knjig. Prva vrsta so knjige, ki se jih prebere v hipu - odpreš jo, padeš noter, mine xy število ur in že si na zadnji strani. Ko jo odložiš, se počutiš drugače; nekako izpopolnjeno in ne čisto pri sebi. Potrebuješ nekaj časa, da se vrneš v realnost in dojameš, da je bila zgodba samo zgodba. Druga vrsta pa so tiste knjige, za katere potrebuješ čas in vztrajnost. Ne steče tako gladko kot pri prvi vrsti, ampak nasprotno; knjigo bereš počasi, jo odlagaš, prelagaš, vmes že skoraj obupaš, pa se iz neke trme (ki je včasih bolj negativna lastnost kot kaj drugega)zopet vrneš in jo končno prebereš do konca. Vtisi po navadi niso tako močni, kot če bi jo prebral na dušek, kar pa še ne pomeni, da je druga vrsta knjig slaba. Osnovni delci se nedvomno uvrščajo v zadnjo kategorijo, saj sem, zato da sem prišla do konca (z vmesnimi prekinitvami), potrebovala dolga dva meseca.

Avtor  Michel Houellebecq, znan predvsem po  kontroverznosti in izginotju, ki naj bi ga bojda uprizoril kar sam, se je letos v okviru Fabule mudil tudi v naši prestolnici. Za roman Osnovni delci (1998) je prejel mednarodno nagrado IMPAC, dvanajst let kasneje pa še Gouncurtovo nagrado za roman Zemljevid in ozemlje.

V Osnovnih delcih najdemo določene avtobiografske elemente, saj je imel Houellebecq tako kot osrednja junaka, Michel in Bruno, zelo težko otroštvo; odraščal je pri babici in po internatih ter nekaj časa preživel v umobolnici. Michel (!) in Bruno, polbrata po materi, otroštvo preživita vsak pri drugi babici, saj se življenje z otrokom nekako ne sklada z materino predstavo osebne svobode. Med odraščanjem doživita razne travme, ki močno vplivajo  na njuno odraslo osebnost; Bruno, ki je že zelo zgodaj žrtev nasilja s strani starejših sošolcev, odraste v nesamozavestnega mladeniča, obsedenega s seksom, zato si v ta namen plačuje prostitutke. Na drugi strani pa postane Michel zelo uspešen biolog, vendar pa po drugi strani vsi ostali aspekti njegovega življenja ne delujejo pravilno. Ni družaben, zapira se v stanovanje, ne čuti želje niti po partnerstvu niti po spolnosti, vrhunec družabnega življenja pa mu predstavlja kanarček, ki vsake toliko zažvrgoli v svoji kletki in tako prekine tišino, ki veje po stanovanju.

Skozi celoten roman sem se tako ves čas spraševala: Kdo je bil kriv, da sta oba tako zaj****a? Je bilo to težavno otroštvo, preživeto v odsotnosti staršev, je bil to čas, v katerem sta odraščala, ali sta to nagnjenost k samodestruktivnosti kratkomalo podedovala? Knjiga, po kateri te, ko jo odložiš, še dolgo preveva nekoliko tesnoben občutek.