Torej; mesec november ni bil najlepši v tem letu. Ravno nasprotno, bil je eden težjih, kar ste verjetno lahko razbrali že iz prejšnjih postov, saj sem bila kar dobršen del meseca prehlajena, ko pa me je prehlad minil, sem bila nekoliko slabe volje. Zakaj? Točnega razloga ne vem. Nekako sem bila vsega naveličana, v vsakdanjem življenju nisem našla nobenega izziva in počutila sem se nekoliko odrezano od sveta. Dolgčas mi je bilo. Ja, tako. Dolgčas. In ko mi je dolgčas, začnem razmišljati o stvareh, o katerih ne želim. Tudi o stvareh, za katere sem v življenju nadvse hvaležna, pa se včasih zalotim, da sama sebe sprašujem; Ali je to res tisto, kar si želim? Ali sem res srečna? Ali je to res to? Kaj če ... Skratka počutila sem se, kot da se v svojem razmišljanju vrtim v krogih, dvomila sem o vsem - svojih občutkih, odločitvah in nenazadnje tudi ljudeh, ki me nadvse osrečujejo.
Nekoč, že dolgo je tega, sem v neki kolumni zasledila misel, da ljudje Zahodnega sveta še vedno bolj uživajo v lastni nesreči kot sreči (!). Delati za srečo namreč zahteva odgovornost, zahteva premikanje, samoinciativnost in boj. Ne pasivnosti. In ko smo iz vseh strani bombandirani z raznimi oglasi, ki nam prodajajo nesmisle, revijami, polnimi poceni nasvetov, se biti srečen zazdi najtežja stvar na svetu. Zakaj? Ker smo lahko v svojem svetu čisto srečni, imamo vse, kar smo si želeli - lepo stanovanje, človeka, ki nas spoštuje in ljubi (in mi njega), dobre prijatelje in polno malih izzivov, ki nam jih vsakodnevno nastavlja življenje. Pa imamo včasih še vseeno občutek ... da nekaj manjka. Da ne vemo točno, ali je to res to.
No in tukaj nastopijo mediji. Sama sem mislila, da za njihov vpliv nisem dovzetna, pa sem po daljšem razmisleku ugotovila nasprotno. Polno je revij (največkrat ženskih), ki nam prodajajo nesmisle o tem, kaj pomeni biti srečen. Ki nam podajajo razne defincije o tem, kaj je popolna zveza, kako veš, da ga ljubiš (ali on tebe), kako da je treba seksati trikrat na teden, da se vajina zveza smatra kot uspešna, itn. vse do tega, koliko težka ženska je še lepa in katera ne več, kako naj bi izgledali določeni telesni atributi, da so prepoznani kot lepi ali vsaj normalni. In čeprav nikjer eksplicitno ne zapišejo, da si grd, ker imaš 10 kg preveč (na naslednji strani je seveda članek o dieti), je že samo pisanje o tem dovolj, da se človek vpraša; Kaj nisem dovolj lepa? Kaj ni moja zveza čudovita kljub temu da ne doživim treh orgazmov/ da niso vedno samo ognjemeti in zvezdice, ampak čisto vsakdanje in prijetno življenje, v katerem bi bilo ognjemete in zvezdice po desetih, dvajsetih letih skorajda utopično pričakovati?
Skratka, že samo to je dovolj, da začnemo dvomiti (na zavedni ali pa nezavedni ravni). O sebi, o naših odnosih, o ljudeh, ki nas obdajajo. No, in zato so razni časopisi z instant nasveti za najboljše vstavite poljubno besedo, škodljivi. Ker se sporočila, nezavedno vtihotapijo v nas in nas včasih bolj drugič manj glodajo in načenjajo samozavest. Enako je s forumi, kjer je že vsak anonimnež psiholog, ki točno ve, kaj je zate najboljše (pa sam nima v svojem življenju čisto nič pošlihtano) in točno ve, kaj da je tisto, kar ti ali tvoj tip počneta narobe. Če temu dodam še to, da nas takšne revije nedvomno poneumljajo (primerjajte nekoga, ki deset let bere izključno trič trač revije, in nekoga, ki enako časa preživi ob branju Dostojevskega), je odgovor jasen; vsak posameznik svoje življenje najbolje pozna. Najbolje ve, kaj čuti in kako se ob določenih ljudeh počuti. Ravno zato je iskanje odgovorov v omenjenih revijah in na raznih klepetalnicah Sizifovo delo. Nihče nas ne pozna bolj kot se sami ... in čisto nič ni narobe, če ne pašemo v vse možne kalupe tega sveta. :) Ker ... Kdo neki nam ima pravico diktirati, kaj je sreča in kako se ta kaže? Za vsakega drugače!
Pa lep december, poln samozaupanja želim! :)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar