Elizabeth Gilbert: Pečat stvarjenja

Nedolgo tega sem v nekem članku zasledila, kako da Slovenci premalo kupujemo knjige, zaradi česar propadajo založbe, slovenski avtorji pa zaslužijo bore malo (Ste vedeli, da pisatelj od prodane knjige, če ta stane okrog 20 evrov, dobi sramoten  evro ali dva?) Sama kupim približno deset knjig na leto, pri čemer kupujem predvsem tiste, ki sem jih že prebrala, pa so mi bile tako všeč, da morajo kratkomalo dobiti svoje mesto na knjižni polici. Vsako leto  sem kupila tudi kresnikovega nagrajenca - ce ne ravno sebi, pa fantu, kar je nekako ista stvar. Izjemoma se to letos ni zgodilo (o tem kdaj drugič), zaradi česar je naneslo, da sem se v knjigarno odpravila popolnoma brez katerega koli seznama, želje, favoritov ... No, ko se zgodi kaj takega, tudi pri meni (priznam) pridejo na vrsto knjižne uspešnice. Kolebala sem med dvema romanoma; Divjo in Pečatom stvarjenja in se na koncu, po strogem zasliševanju blagajničark (vsaka je prebrala en roman), odločila za slednjega. Sem pač vizualni tip, naslovnica knjige je namreč naravnost čudovita. Ko sem  s knjigo pod roko počasi odhajala domov, me je še vedno razjedal dvom. Prejšnji roman iste avtorice tj. Jej, moli, ljubi mi namreč ni bil (enako kot film) prav nič zanimiv, ampak brez potrebe razvlečen čez vse meje dobrega okusa.

No, pri tem romanu je situacija malo drugačna. Začetek romana je fantastičen, pa vse tja do polovice zelo berljiv, liki pa tako hudomušno karakterizirani, da te potegne noter. Glavna junakinja je Alma Whittaker, izrezana slika svojega očeta - uspešnega botanika, nelep in nekoliko robat, skratka netipičen deklič, kateri ljubezen do narave s trdo, a odločno roko vcepita starša. Pri tem gre levji delež zaslug  materi, Beatrix, kleni Nizozemki, ki je mimogrede tudi moj najljubši lik v romanu. 

Ker sovraži vse, kar spominja na puhloglavost, skrb za Almino izobrazbo v celoti prevzame na svoja ramena; s poukom pričneta skoraj takoj, ko mala deklica spregovori, do četrtega leta pa se bolj ali manj uspešno nauči govoriti štiri jezike. "Če se tuja otročad nauči sesljati molitvice in katekizem, kakor hitro spregovori, se njen otrok, je menila Beatrix, prav gotovo, lahko nauči česarkoli. /.../ Beatrix je cenila koristnost, ne plehkosti, in poučnost, ne kratkočasnosti. Bila je nezaupljiva do vsakršnega takoimenovanega `nedolžnega razvedrila`, naravnost črtila pa je vse, kar je bilo nespametno in nemarno." (64-65) 

Alma tako odraste v veliko intelektualko svojega časa, bolj ali manj znano briologinjo, ki svoj prosti čas v celoti posveti preučevanju mahov in si dopisuje s sebi podobnimi učenjaki širom sveta, v znanstvenih revijah pa kot ena redkih žensk (dogajanje je postavljeno v 19. stoletje) objavlja pomembne razprave.  

Posledično je v srednjih letih še vedno skoraj brez omembe vrednih ljubezenskih izkušenj in na dobri poti k temu, da za vedno obvelja za staro devico. Življenje se ji obrne na glavo, ko na Bele poljane prispe g. Pike, odličen slikar, ki ga Alma povabi, da si pride na družinsko posestvo ogledat rastlinjake, polne orhidej.

 V romanu, ki se, kot že omenjeno, dogaja v 19. stoletju, zasledimo tudi omembo Darwina. Avtorica, ki naj bi s tem delom presegla vsa pričakovanja, je v roman zagotovo vložila ogromno truda, saj je morala preučiti vse rastline (ni jih malo), s čimer se je podala v nekoliko neznane, bolj znanstvene vode. Pa vseeno; imam občutek, da ji pisateljska  kondicija v drugi polovici romana nekoliko pojenja, saj precej obetaven in dinamičen začetek nekje v drugi polovici romana zvodeni (?), bralec pa se začne nekoliko dolgočasiti. Ravno zato bi sama roman, ki obsega okrog 550 strani, kar občutno skrčila in izpustila določene dele, kjer se ne zgodi nič bistvenega, njeno ljubezensko zvezo bi malce bolj razvila, s čimer bi bil odhod na Tahiti bolj utemeljen, saj se le-ta nekako ne sklada z značajem inteligentne znanstvenice v srednjih letih. Kaj pa vem, se mi zdi, da ljubezenska zgodba med njima nekako ne prepriča, nadnaravne izkušnje in religioznost, pa so sploh poglavje zase.

Priporočam tistim, ki vas je avtorica navdušila že v Jej, moli, ljubi, ostalim pa svetujem, da na svoj izvod raje počakajo v knjižnici.

"No ti počni s svojim trpljenjem, kar hočeš, otrok, /.../ Tvoje je, tebi pripada. Lahko pa ti povem, kaj jaz naredim s svojim. Zgrabim ga za ta sladke, ga vržem na tla in ga poteptam s peto škornja. Predlagam, da se tudi sama naučiš ravnati enako." (179)