Desa Muck: Panika

Se spomnite Dese? Ko sem bila majhna, sem jo vsako nedeljo zvečer gledala pri Mariu. Takrat se mi ni zdela prav nič fina in njeni štosi prav nič smešni. Verjetno zato, ker jih nisem razumela. Potem sem enkrat proti koncu osnovne šole brala njeno Lažnivo Suzi, pa Blazno resno o seksu, pa Blazno resno o slavnih ... Tako je kar naenkrat Desa postala prav fina razumevajoča gospa, ki razume trmaste in včasih že patetične najstnike.

Panika je njen prvi roman za odrasle, glavna junakinja pa običajna ženska srednjih let, ujeta v povprečen (dolgočasen) zakon, ki ga je že rahlo načela rutina predolgih skupaj preživetih let. Mož, ki misli, da je daljinec organski podaljšek njegove dlani, trmasta hčerka v cvetu pubertetnih izpadov, in močna želja, da bi jo končno spet kdo pogledal kot žensko (in ne kot sužnjo, ki spretno vihti kuhalnico, ter kuha, lika in pospravlja), so dejstva, ki pomenijo popoln recept za Paniko. Oziroma katastrofo, ki se zgodi, ko ta ženska odide k vedeževalki, ki ji pove, da ima skritega oboževalca.

Ker je to knjiga, ki jo je napisala Desa, vse skupaj izpade tako, khm, po Desino. Smešno, včasih patetično in na trenutke tragikomično. Vera je pač tipična predstavnica nežnejšega spola, le da so običajne ženske lastnosti pri njej še  potenciarne; lahkomiselna, teatralna, zaletava, neverjetno naivna, sanjava in, ko se na vrat na nos zaljubi, popolnoma nesposobna treznega razmišljanja, zaradi česar v njenem svetu naenkrat ni prostora za nikogar drugega razen Zanj. Posledično iz njenega vidnega polja izgine vse ostalo, s čimer ne bi bilo čisto nič narobe, če oba z gospodom Popolnim  ne bi bila poročena in če ne bi  zaljubljenost, ki ni povsem enakomerno porazdeljena med glavna akterja, začela mejiti na obsedenost.

Roman, poln komičnih in karikiranih situacij, ob katerih se včasih režiš z odprtimi usti, a se hkrati zavedaš, da bi bilo vse skupaj v nekoliko milejši različici lahko tudi resnično; Vera kot tragikomična junakinja. Kot opomin, da je tisto, kar želimo, da raste, treba negovati. In to vsak dan posebej.

"Od vznemirjenja sem se zbudila že čez kako uro. Nato sem ga dolgo gledala, kako spi, ležeč na trebuhu, z zmršenimi kodri in zmečkanim licem na blazini. Okrog ust je imel posušeno slino in sapa mu je zaudarjala po gnilih jabolkih. Česa tako lepega še nisem videla v življenju!" (165)