Kaj je tisto, kar je v Avstriji drugače kot v Sloveniji?

- Država zaupa državljanom. 

Včasih celo preveč. Pri nas se verjetno ne bi obneslo, ker je že v glavi večine posameznikov nekako zakoreninjeno, da bodo državo izkoriščali, jo goljufali in prinašali naokrog na vse možne načine. Ne obsojam. Zob za zob, oko za oko.

- Hitro dobiš službo (za nedoločen čas).

Včasih imaš srečo in se to zgodi, že ko kličeš na prvo (bodoče) delovno mesto. Čeprav si prespal polovico nemščine v srednji šoli. In ne, ne gre za neko fancy službo, a je ta vseeno plačana več kot 8e/h.

- Pomembno je, da delaš.

Ne pa to, iz katere države bivše Juge prihajaš. Slovenec, Nemec, Srb, Čefur ... Whatever. Ne zanima jih. Važno je, da delaš in da je delo na koncu opravljeno. Ostalo nima veze.

- Ljudje so večinoma prijazni.

Tudi šefi. Tudi sodelavci. Pa je to najslabša služba, od vseh, v katerih sem do sedaj delala. Nekaj ne razumeš, narediš narobe in misliš, da bo panika. Pa je sploh ni. Ni opravljanja, ni slepomišenja, ni težkih besed in zateženih šefov, ki vstanejo z levo nogo in potem svojo slabo voljo stresajo na vse okrog sebe. Profesionalni odnosi pa to.

Pa ni zamer do smrti. Tudi če se naredi kaj, kar se ne bi smelo, se to pove, popravi in pozabi. Ne pa da se dotičnega reveža potem vleče po zobeh še do novega leta.

- Po pravilih

Nič ni na črno in nič ni: "Boš prinesel jutri." Pravila so pravila in ta veljajo za vse (!). Če nimaš stalnega bivališča, zavarovanja, česar koli pač že, ne moreš delati. Ko boš porihtal birokracijo, pa lahko takoj začneš.

- Sestanki

Rabiš ga tudi za to, da na banki odpreš račun. Striktni, pač. Te pa postrežejo s kavo in se nasploh na vso moč trudijo, da bi ti bilo kar se da prijetno, medtem ko se odločaš za vrsto računa, ki ga želiš odpreti. Pa tudi z angleščino se potrudijo (in so na moč potrpežljivi do tvoje nič kaj bleščeče nemščine).

- Stanovanje

Ne gre tako lahko kot pri nas. Najemnine so višje, izbira primernega najemnika drugačna. Pomembno vlogo igra dejstvo, kje delaš in koliko zaslužiš. (Zato pač sem ne moreš priti na vrat na nos in pričakovati, da boš stanovanje našel v enem tednu. Moraš imeti kakšne dobre prijatelje, ki imajo eno posteljo odveč. Pa štirimestna številka na bančnem računu tudi ne škodi.

Tole so neka čisto splošna spoznanja praktične vrste, do katerih sem se dokopala v slabem letu. Seveda ne apeliram na to, da je Avstrija kar sama po sebi boljša od Slovenije, je pa res, da določene stvari "štimajo" veliko bolje kot pri nas, kar je verjetno tudi razlog, zakaj smo mi v krizi, oni pa ne. Je pa domovina še vedno domovina. Njeno vrednost verjetno (sploh če si generacija, ki ni doživela vojne) spoznaš šele takrat, ko jo moraš zapustiti. Malce bolj ponosen postaneš, da si iz tam. Pa vidiš, da imamo ogromno čudovitih in raznolikih krajev. Pa da je Kranj lep (in Ljubljana). Pa da je vse smešno poceni. So pa tudi plače  in življenjski standard  temu (ne)primerni.

*V zapisu sem se osredotočila le na pozitivne plati. Da ne bo kdo slučajno mislil, da negativnih ni. A o tem drugič ...

Po dopustu

Vrnitev v realnost. Konec ležernega in rahlo lenobnega občutka, ki se ti razširi po telesu, ko si dva tedna obsojen na brezdelje. Nič konkretnega te ne teži, v zavetju (ker letos morje ni morje, če tri dni ne pada dež) improviziranega lokala sredi obale počasi grickaš sardelice za 14 kun in piješ karlovaćko, največji problem pa je, katero knjigo prebrati najprej: tisto ta popularno ali tisto, za katero si nekoč nekje na faksu slišal, da je odlična. Zvečer kozarec (ali trije) vina, ki ga kupiš od domačina, in dve rundi activitiyja. Spat ne greš pred prvo uro zjutraj. Ni ti treba. Ni službe. Ni obveznosti. Ni budilke. Svet se ne bo podrl, če boš spal kakšno uro dlje (4).

Potem vrnitev v Slovenijo. Nekaj časa preživetega s tistimi, ki jih imaš najraje. Pa potem en hiter skok v Zagreb. Prehiter, saj zgodb, ki si jih prebral v Muzeju prekinutih veza sploh ne moreš v miru prebaviti. Ves čas nemirno gledaš na uro in kar prebereš, v istem trenutku pozabiš. Veliko fotografiraš (je dovoljeno). Boš prebral doma. Predzadnji dan na hitro skočiš še v Tolmin na Punk rock holiday - simbolni opomin na to, v katero obdobje svojega življenja se nočeš nikoli več vrniti, saj si sedaj veliko bolj civiliziran in vino piješ iz kozarca.

Ker življenje vedno poskrbi za to, da nisi nikoli preveč srečen, po prihodu domov v nabiralniku najdeš pismo. To pa ni kar tako, a ne dobivamo po ta novem samo še mailov? Seveda. Vrniti moraš denar, ki ga prejemaš kot družinsko pokojnino, ker si prezgodaj diplomiral. Status ti pač velja samo do datuma diplome, ne pa celo leto. Z drugimi besedami; Bodi len, glej v luft in z vsem, kar moraš narediti, zavlačuj do septembra. Bodi priden, naredi, kar moraš, pa boš ostal še brez tistega malega, kar ti pripada. Toliko o tem, da se splača biti priden. Moj k***c.