Michel Houellebecq: Osnovni delci

Na svetu sta dve vrsti knjig. Prva vrsta so knjige, ki se jih prebere v hipu - odpreš jo, padeš noter, mine xy število ur in že si na zadnji strani. Ko jo odložiš, se počutiš drugače; nekako izpopolnjeno in ne čisto pri sebi. Potrebuješ nekaj časa, da se vrneš v realnost in dojameš, da je bila zgodba samo zgodba. Druga vrsta pa so tiste knjige, za katere potrebuješ čas in vztrajnost. Ne steče tako gladko kot pri prvi vrsti, ampak nasprotno; knjigo bereš počasi, jo odlagaš, prelagaš, vmes že skoraj obupaš, pa se iz neke trme (ki je včasih bolj negativna lastnost kot kaj drugega)zopet vrneš in jo končno prebereš do konca. Vtisi po navadi niso tako močni, kot če bi jo prebral na dušek, kar pa še ne pomeni, da je druga vrsta knjig slaba. Osnovni delci se nedvomno uvrščajo v zadnjo kategorijo, saj sem, zato da sem prišla do konca (z vmesnimi prekinitvami), potrebovala dolga dva meseca.

Avtor  Michel Houellebecq, znan predvsem po  kontroverznosti in izginotju, ki naj bi ga bojda uprizoril kar sam, se je letos v okviru Fabule mudil tudi v naši prestolnici. Za roman Osnovni delci (1998) je prejel mednarodno nagrado IMPAC, dvanajst let kasneje pa še Gouncurtovo nagrado za roman Zemljevid in ozemlje.

V Osnovnih delcih najdemo določene avtobiografske elemente, saj je imel Houellebecq tako kot osrednja junaka, Michel in Bruno, zelo težko otroštvo; odraščal je pri babici in po internatih ter nekaj časa preživel v umobolnici. Michel (!) in Bruno, polbrata po materi, otroštvo preživita vsak pri drugi babici, saj se življenje z otrokom nekako ne sklada z materino predstavo osebne svobode. Med odraščanjem doživita razne travme, ki močno vplivajo  na njuno odraslo osebnost; Bruno, ki je že zelo zgodaj žrtev nasilja s strani starejših sošolcev, odraste v nesamozavestnega mladeniča, obsedenega s seksom, zato si v ta namen plačuje prostitutke. Na drugi strani pa postane Michel zelo uspešen biolog, vendar pa po drugi strani vsi ostali aspekti njegovega življenja ne delujejo pravilno. Ni družaben, zapira se v stanovanje, ne čuti želje niti po partnerstvu niti po spolnosti, vrhunec družabnega življenja pa mu predstavlja kanarček, ki vsake toliko zažvrgoli v svoji kletki in tako prekine tišino, ki veje po stanovanju.

Skozi celoten roman sem se tako ves čas spraševala: Kdo je bil kriv, da sta oba tako zaj****a? Je bilo to težavno otroštvo, preživeto v odsotnosti staršev, je bil to čas, v katerem sta odraščala, ali sta to nagnjenost k samodestruktivnosti kratkomalo podedovala? Knjiga, po kateri te, ko jo odložiš, še dolgo preveva nekoliko tesnoben občutek.

September bo lep! (cela jesen, pravzaprav)

Zakaj?

- ker imam rada jesen (letos se ta sicer ne bo bistveno razlikovala od poletja)

- ker rada ležim na kavču in nerada športam. Jeseni se vsi nadebudneži, ki se jim poleti mudi skočiti v kopalke in v ta namen nenehno nekaj tekajo in manj jejo,   malce umirijo, s čimer nekoliko usahnejo tudi pogovori o raznih pohodih. Svaka jim čast, meni pa se to ne da.

- ker september pomeni nov začetek in sem si v ta namen kupila nov planer. Čeprav sem si ga že decembra, ampak mi ni všeč. Zdaj me čisto svež in nepopisan čaka v Sloveniji, je danes prišel po pošti. Tak črno-bel je, z nekimi roza detajli, punčko in dvema muckama. !00% Suzi iz Babushke, če bi še kdo drug. 

- ker bom imela (upam!) končno več časa za branje. Po navadi sem imela v ta namen narejenih polno seznamov, tokrat pa sem brez. Na nočni omarici me čakata samo Mrha koščena in Houellebecq. Pa Alamuta bi še enkrat prebrala.

- ker letos prehod v oktober, novo študijsko leto pa to, zame ne bo tako hud kot za ostale (hehe). Sem se odločila, da bom letos raje malo delala, pa na en zelo hud (in zelo intenziven) tečaj nemščine bom šla. Da ne bo več: Ich spreche sehr schlecht ...

- ker se bo narava odela v najbolj čudovite barve, kar jih premore. Ker zame v tem letnem času nič ne umira, ampak samo dobiva svoje prave odtenke.

- ker bom pod odejico gledala Orange is the new black, pa Mad men-a, pa Mistresses. No, to počnem že sedaj :). Pa zraven bom pila čaj in, takrat ko se bo jesen že skoraj prevesila v najhladnejši mesec, zraven prižgala še kakšno cigareto.

- spet bom nosila oblekice, pa spodaj črne žabe. Pa kakšne starinske, na moško foro čevlje. Ene že imam, D. pravi, da so šiptarski, meni pa so noro luštni.

- pa ker bom pekla pite. Slivovo sem letos že naredila, pa še kakšno drugo bom.

In takole oblečena, v kakšni noro udobni skoraj preveliki jopi in karirasti srajci bi hodila po čajčkih in kavah ...

Pa še malo inspiracije s Pinteresta: