Recept za jagodno pito + nedeljske modrosti

Nekoliko starejše gospe, kar veliko jih je bilo, so dostikrat dejale, da je delo najboljša rešitev za vse. Ko sem bila mlajša, nisem čisto točno razumela, o čem govorijo, danes pa modro prikimavam in se do pikice strinjam. Pomaga pri čisto vsem. V mojem primeru zlasti pri glavobolu, s katerim se zbudim po prekrokani petkovi noči (veliko bolj od katere koli tablete), ali dolgčasu, zaradi katerega začnem preveč razmišljati, analizirati in si napletati temne scenarije. Takrat se je najbolje z nečim zaposliti. Pa naj bo to pospravljanje stanovanja, kuhanje, učenje nemščine ali pa zgolj kakšno še bolj nesmiselno opravilo kot npr. dekoriranje bombažne vrečke za v trgovino (tudi te morajo biti lepe, ne?) Kar koli. Samo, da preusmeri misli in zaposli um. Ko je prah pobrisan, pita pečena in vrečka posušena se tudi misli zjasnijo in svet zopet postane lepši :)

Še en recept za pito za tiste, ki imate preveč jagod v hladilniku in ste bodisi slabe bodisi dobre volje (v vsakem primeru je odlična).

Potrebujete:

- 30 dag moke

- 20 dag masla

- 10 dag sladkorja

- jajce

Zgnetemo gladko testo in ga damo za pol ure v hladilnik. Potem zmešamo 25 dag skute, 2 žlici sladkorja, jajce in 1 naribano limonino lupinico. Nadev porazdelimo po testu.

Vse skupaj pečemo v pečici približno 30 minut na 190 stopinjah. Ko je pita pečena, počakamo, da se ohladi. Prekrijemo jo z jagodami (jaz sem jih potrebovala približno pol kile, da je bilo testo čisto prekrito), potresemo s sladkorjem in pokapamo z limoninim sokom.

Lep preostanek vikenda in dober tek!

Poletno branje: Ob tebi

Knjigo, ki je na sliki, sem najprej rezervirala v knjižnici, pa sem bila en dan pred odhodom iz Slovenije druga v čakalni vrsti. Ker nisem najbolj potrpežljiv človek, sem se odločila, da jo bom kar kupila (že dolgo nobene nisem). In če povem po resnici, mi zanjo, kljub temu da gre za literarno uspešnico, ni žal niti centa.

Brala sem jo na poti v Avstrijo, brala sem jo zvečer med tekmo in potem še v postelji, in ko mi je ostalo še približno sto strani, sem se odločila, da bom počakala na naslednji dan. Malokrat se zgodi, da mi je knjiga tako všeč, da se vklopi moj čut za varčnost :) Ko sem prišla do konca, me je stiskalo v grlu,  jokala sem kot dež, kar se mi ob knjigi že dolgo ni zgodilo (če sploh kdaj).

O kompleksnih temah, sploh če gre za nesrečno igro usode, je težko pisati, o tistih, ki že od nekdaj odpirajo številne dileme , pa sploh. Z ozirom, da gre vendarle za popularno literaturo, mislim, da je knjiga vseeno kakovostna, berljiva in niti malo osladna in klišejska. Vsaj zame. In kljub dejstvu, da je na desetem mestu najbolj izposojanih knjig v letošnjem letu (marsikdo bo ravno zato skeptičen do vsebine), te kratko malo prisili v razmišljanje. O življenju, krivici, ljubezni. Predvsem pa o tem, da slednja morda ni vedno dovolj. In o tem, da resnica ni vedno črno-bela, ampak lahko tudi siva. 

V branje jo priporočam prav vsem, hkrati pa sem polna zavisti, da jo boste brali prvič, zato jo - lepo prosim - berite počasi, da bo trajala čim dlje.

"Zastrmela sem se skozi okno v živo modro švicarsko nebo in mu povedala zgodbo o dveh ljudeh. Dveh, ki se ne bi smela spoznati in ki si na začetku nista bila preveč všeč, potem pa sta ugotovila, da drug drugega razumeta tako, kot ju sploh ne bi mogel nihče na svetu. /.../ Naslikala sem mu svet, ki ga je ustvaril zame, poln čudovitih možnosti." (550)

Črno-beli svet

Kdaj se stil preneha spreminjati? Kdaj postaneš neobčutljiv na trenutne modne trende in se odločiš, da se v tistem, kar premore tvoja omara, počutiš tako zelo dobro in tako zelo ti, da pač ne potrebuješ maxi obleke do tal ali  belih all stark? 

Moj stil se je z različnimi variacijami spreminjal vse od konca osnovne šole, pa do danes. Vmes je minilo slabih deset let in zamenjalo se je kup modnih trendov. Hlače na zvonec, hlače na korenček, z nizkim, pa potem visokim pasom, 7/8 hlače, peter pan ovratniki, srajce, vintage oblekice, klasične bele majice, all starke, balerinke, in potem spet all starke.

Še nikoli all starke niso bile tako moderne kot danes, in zmagovalne, bele, so tiste, ki jih danes, če se vsedeš v malce bolj napolnjen lokal, opaziš na vsakem drugem dekletu (po navadi sedijo za isto mizo). Pa na tem ni nič slabega, tudi jaz jih imam in jih ne zamenjam za nič na svetu. Z roko v roki gredo danes predvsem s klasičnimi T-shirt majicami, strganimi kavbojkami, in zame velikokrat tudi z oblekicami. 

Stalnica mojega stila, če odštejemo nekoliko bolj drzno obdobje, ko sem hodila po raznih techno & rave zabavah, je bilo vedno dejstvo, da živih barv na sebi kratko malo nisem prenesla. Zame in na meni čudovito funkcionirata črna in bela, tudi siva, in pogojno še temno modra in temno zelena. Pa sem sicer človek, ki ima rad barve, rad je z njimi obkrožen, jih vnaša v stanovanje, le na sebi jih ne mara. Razen (!) na nohtih, kjer se največkrat bohotijo razni rdeči, roza in mint odtenki.

Moje poletje bo tako odeto predvsem v črno-belo (sem pač človek ekstremov, zame vmesne poti ni), monotonost pa bom skušala razbiti z zanimivimi kratkimi hlačami, divjimi odtenki lakov, ali pa zgolj s kakšno opazno ogrlico.